Pozna pomlad in zgodnje poletje med trajnicami
Objavljeno dne 10.06.2005Prve spomladanske saditve trajnic so že za nami. Tudi v starih nasadih smo že opravili spomladanska vzdrževalna dela. Naš užitek med spomladanskimi blazinastimi trajnicami je bil popoln, če smo jih bili posadili dovolj zgodaj ob koncu lanskega poletja ali vsaj na začetku jeseni. Tako so se lahko pred zimo dovolj razrasle, da so njih blazine spomladi žarele v cvetju. Če smo jih zasajali letošnjo pomlad, bodo prav prišle do izraza šele naslednjo pomlad, nam pa je v zadovoljstvo, da smo opravili delo.
Pozno pomladi in poleti cvetoče trajnice se prav zdaj razraščajo in pripravljajo na cvetenje. Tiste, ki bodo cvetele jeseni, se šele prav prebujajo v svoji rasti, če so seveda že posajene na svojih končnih rastiščih.
Nikakor pa ni res, da smo nove saditve trajnic zamudili, če jih nismo opravili v 'najbolj običajnem' spomladanskem času. Napisala sem: najbolj običajnem času, ne 'najbolj ugodnem'! Navajeni smo pač, da se trajnice sadijo spomladi. Menda predvsem zato, ker so se včasih razsajale s koreninsko grudo ali brez nje, izkopane na prostem. Kasneje jih je 'moderno' vrtnarstvo pričelo vzgajati v šotnici in v rastlinjakih, kjer se krepko pomehkužijo in ne prenesejo saditve na vroče poletno sonce na prostem. Zlasti tiste v šotnici razvijejo koreninski sistem v sintetičnih gnojilnih zalivkih in se težko navadijo na navadno prst naših vrtov. Zato kar nekaj časa stagnirajo ali celo nazadujejo, preden spet začnejo rasti. Takšne trajnice sajenja na prosto v poletju torej ne prenašajo najbolje. Tiste trajnice pa, ki so se razvile v lončkih z navadno vrtno prstjo in bile vedno na prostem, bodo saditev na gredo doživele kot veliko olajšanje, saj bodo imele po sajenju v odprto zemljo dovolj prostora za razrast svojih korenin. Ob sajenju potrebujejo le temeljito zalivanje, da lahko pričnejo z rastjo.
Iz zgoraj povedanega sledi, da ugoden čas za sajenje trajnic na prosto ni samo zgodnja pomlad. Zlasti za zamudnike je tudi sedaj še vedno čas saditve. Pa tudi za tiste, ki radi kupujejo z očmi in torej hočejo videti rastlino ob nakupu v cvetju. Za takšne je primeren čas za oglede bogato založenih vrtnih centrov ali specializiranih vrtnarij s trajnicami vsaj enkrat na mesec še skozi vse poletje in jesen, saj med trajnicami vedno kaj cveti.
V maju in juniju zacveti veliko sort nageljčkov (Dianthus), alpske nebine (Aster alpinus), hojhere (Heuchera), nekateri pečniki (Armeria), šmarnice (Convallaria), pokrovne jagode (Fragaria), prve geranije (Geranium) in sončeca (Helianthemum), prve maslenice (Hemerocallis), krčnice (Hypericum), sibirske in bradate perunike (Iris barbata in I. sirbirica), prve lilije (Lilium), potonike (Paeonia), nekateri jetičniki (Veronica), zimzeleni (Vinca) in še mnogo drugih trajnic.
Vsekakor pa tudi v pozni pomladi in zgodnjem poletju naših trajnic ne smemo zanemariti. Res je, da veliko ne potrebujejo, ne smemo pa nanje povsem pozabiti. Kadar-koli jih bomo občudovali, nas bo sam po sebi bodel v oči plevel, ki se bo morda pojavil med njimi in ga bomo sproti odstranjevali. Vsekakor bomo oster boj napovedali trajnim plevelom in zlasti nikoli ne bomo dovolili, da pleveli semenijo in se tako razširjajo vsepovsod.
Če nismo prej poskrbeli za gnojenje z organskimi gnojili, lahko to še vedno storimo. Le nekoliko bolj pozorni moramo biti pri njihovem vkopavanju v zemljo, da sončni žarki, vročina in suša ne bi uničili koristnih talnih mikroorganizmov v njih. Zalivanje ob suši bo seveda koristilo tudi večini trajnic. Le najbolj trpežne (netreski, homulice, timijani in še nekatere druge) ne potrebujejo mnogo vode. Ostale pa imajo sicer različne zahteve po vodi, vendar so hvaležne za pravo količino mokrote, če dolgo ne dežuje.
Odstranjevanje odmrlih listov in odcvetelih cvetov je zelo koristno opravilo v nasadih trajnic skozi vso vegetacijsko dobo. Nasadi bodo izgledali lepše, manj pa bo tudi bolezni.
Ni pa potrebno med trajnicami letati s škropilko v rokah zaradi vsakega škodljivca in vsake malenkostne okužbe z glivičnimi boleznimi. V pisani druščini trajnic se bolezni in škodljivci mnogo teže prenamnožijo, kot v kakem monokulturnem nasadu. Če je le prehudo, najprej posežemo po fizičnih metodah borbe (odstranjevanju posameznih delov rastlin in pobiranju škodljivcev) in le v skrajnih primerih si pomagamo s kemičnimi preparati.
S trajnicami prav gotovo ni veliko dela. Bolj ko jih poznamo, bolj jih cenimo in bolj ob njih uživamo. Zato le veselo na delo, v iskanje informacij o trajnicah in njih preizkušanje. Tudi poleti smo pri tem lahko zelo uspešni.
Jožica Golob-Klančič
univ.dipl.ing.hort.
Obiščite: