S pravilno nego do lepe zelene trate

Trata ima na vrtu pomembno vlogo: razmejuje in zaključuje okrasne vrtne dele, dopolnjuje nasade in povezuje vrt v celoto. Na njej se lahko odvijajo razne dejavnosti od športnih do družabnih, vse to pa zato, ker je trpežnejša od drugih rastlin. Lepa travnata preproga je že stoletja pomemben del vrta, pa čeprav marsikdaj gledamo nanjo nekoliko podcenjevalno. Res, da ne premore takšnih cvetov, kot vrtnice, tudi okusna ni, kljub temu pa pusti lepo pokošena trata na vsakogar močan vtis. Največji mojstri za zelenice so prav gotovo Angleži, kjer je doma nogomet in številni drugi športi, ki se odvijajo na zelenih površinah. Med njimi gotovo izstopa golf s pravljično zaobljenimi travnatimi grički, posajenimi z zastavicami in luknjami. Do lepe trate ni tako lahko priti. Že sama priprava terena zahteva veliko ravnanja in vključuje tudi nekatera orodja, ki jih navadni vrtičkarji nimamo, potem pa je tu še redna in pravilna oskrba.

Priprava zemljišča

Prav gotovo je priprava zemljišča ključna za lepo trato. Morda so postopki res dolgotrajni in dragi, kljub temu pa je na začetku tla lažje in ceneje pripraviti na setev, kot kasneje blažiti težave. Odstraniti moramo plevele, večje kamenje, korenine in vse, kar je lahko travi in njeni oskrbi moteče. Površino prekopljemo in poravnamo, glede na strukturo tal pa dodajamo apno (kisla tla), organske snovi (peščena tla), pesek (težja tla), zemeljske substrate (plitka in nerodovitna tla) in uredimo drenažo (zastajanje vode). Nujno sicer ni, da je podlaga za novo trato popolnoma ravna, večje izbokline, ki bi utegnile povzročati težave pri košnji, pa le uredimo. Popolnoma ravno travno površino za oblikovanje strogo geometrijsko urejene trate bomo dosegli le z uporabo natančnejših in zahtevnejših postopkov. Za tovrstne usluge se bo treba obrniti na strokovnjake za urejanje krajine.

Poleg košnje in zalivanja lepa in zdrava trata potrebuje še dodatno nego. Na prvem mestu je dodajanje hranil z gnojenjem, sledi zračenje, peskanje, zatiranje plevelov, mahu itd.

Na lepo trato je vsak lastnik vrta ponosen

Gnojenje

Dodajanje hranilnih snovi je najpomembnejše opravilo pri doseganju lepe zelene trate. Le tako bo imela prednost pred drugimi rastlinami. Trava je velik porabnik dušika. S tal ga namreč odnašamo vsakič ob košnji, pomanjkanje pa se kaže v rumenenju, slabši rasti in zapleveljenosti. Pomembna pa sta tudi fosfor, ki je najpotrebnejši v začetni fazi rasti, in kalij. Ta je na vrsti nekoliko kasneje in ugodno vpliva na razraščanje in zgostitev travne ruše, odpornost pred zmrzaljo in boleznimi. Osnovno gnojenje opravimo pri novi trati pred setvijo - gnojilo nekoliko zadelamo in poravnamo - že oblikovano trato pa gnojimo jeseni ali zgodaj spomladi. Ker ima trava pod površino dobro prepredene korenine, lahko bolje izkoristi hranila, kot ostale rastline, to pa je že eden izmed načinov zatiranja plevelov. Plevelu ne smemo pustiti možnosti, da se razvije, zato mora imeti trava hranila in vodo vedno na voljo, tudi v najbolj sušnih mesecih. Gnojilo raztrosimo močno razpršeno po suhi travi pred dežjem ali pa površino izdatno zalijemo. Če gnojimo pregosto, lahko pride do ožigov in golih mest, kar se pokaže že teden dni po gnojenju. Boljša gnojila vsebujejo posebno obliko dušika, ki je rastlini na voljo le do določene temperature, nakar se preneha sproščati in počaka do ugodnejših pogojev za rast. Kjer je trata bolj obremenjena zaradi igre otrok, športa ali drugih dejavnosti, se trave začnejo počasi izgubljati in površina postane gola. Da do tega ne pride, se lahko uporabijo specialna regeneracijska gnojila, ki vsebujejo sestavine za hitro obnavljanje od teptanja poškodovanih travnih bilk. Tudi listno gnojenje pomaga, sploh pa, kadar pride do ekstremnih vremenskih pojavov (suša, toča,…). Kakovostna gnojila delujejo na daljše obdobje in se ne izpirajo, vsebujejo pa hranila in druge sestavine, potrebne za lepo, zeleno in zdravo rast.

Zalivanje trate

V dobrem rastišču je trata lepo razrasla in ukoreninjena, zato je tudi bolj odporna proti suši. V daljšem obdobju poletne vročine je zalivanje neizogibno, če želimo v teh mesecih imeti lepo zeleno trato. Zalivamo zjutraj ali zvečer, ko pojenja vročina, kdaj zalivati pa ugotovimo tako, da na travi, po kateri hodimo, ostaja sled in se ne zravna. Površno, skromno in površinsko zalivanje ni ustrezno, saj razvijejo trave korenine le blizu površja, zato so še toliko bolj odvisne od vode. Zalivanje mora biti izdatno, tako da se namoči vsaj 15 cm globoko. Na peščenih in lažjih tleh bomo z zalivanjem bolj zaposleni kot tam, kjer so tla ilovnata in težja. Pri slednjih pazimo, da voda ne zastaja, saj lahko pride do pomanjkanja kisika in hranilnih snovi. Pri zalivanju si delo olajšamo z raznoraznimi zalivalnimi sistemi, ki jih namestimo tako, da dosežejo sleherni del trate, sama pogostost zalivanja pa je odvisna od temperature zraka in padavin: do 20°C zalivamo 1- krat na 14 dni, do 25°C enkrat na 10 dni in nad 25°C vsakih 7 dni, v hudi vročini celo 2–krat na teden, najbolje po košnji, zato je priporočljivo, da uskladimo urnik zalivanja in košnje.

Nepravilno gnojenje lahko povzroči zaplate rjave odmrle trave

Zračenje

Z zračenjem omogočimo ruši dobro vraslost in utrditev zaradi globlje rasti koreninskega sistema, obenem pa jo očistimo odmrlih in posušenih travnih bilk – filca. Najpogostejši vzroki za nastajanje prekomernega filca so v neustreznem oskrbovanju trate; preveč ali premalo dušika, prevelik časovni razmik med košnjami, previsoka košnja, puščanje pokošene trave na trati itd. Opravila se lahko lotimo že s preprostim vrtnim orodjem, npr. z vrtnimi vilami ali železnimi grabljami, obstajajo pa tudi posebna orodja, podobna grabljam, le da imajo namesto zob rezila. Z navadnimi vrtnimi vilami lahko prezračujemo manjše površine z zabadanjem v rastišče naravnost, nakar jih rahlo nagibamo, da v tla prodre več zraka. Z železnimi grabljami pa trato močno prečešemo, da zrak prodre globlje v tla in pospeši delovanje talnih mikroorganizmov, ki odmrle ostanke naravno razkrojijo. Ročno lahko obdelamo le manjše površine, saj je delo dokaj naporno, za večje pa si velja omisliti motorne pripomočke. S strojnim prezračevanjem se tla prerežejo in zrahljajo do globine 6 cm, obenem pa se odstranijo tudi pleveli, filc in mah. Trato nato prečešemo z grabljami, dognojimo, povaljamo neravnine in peskamo. Zračenja trate se lotimo jeseni, ko je še toplo in je zadosti vlage, trata pa se po obnovitvenih ukrepih hitro opomore, če nas je jeseni čas prehitel, pa lahko to storimo tudi spomladi, najbolje po prvi košnji.

Peskanje

Peskanje pride na vrsto takoj po zračenju trate. S tem zapolnimo rane, nastale po zračenju in zrahljamo polst (odmrli deli). Najpogosteje je v rabi mešanica srednje drobne mivke, presejane prsti in šote (6/10 : 3/10 : 1/10), količine pa se gibljejo od 1 do 3 kg na kvadratni meter, odvisno od obnovitvenih del. Priporoča se tudi uporaba kremenčevega peska (3 kg/m2), peskamo pa po vsakem večjem posegu.

Valjanje

S spomladanskim valjanjem poravnamo površino po jesenskih vzdrževalnih delih, popravimo manjše neravnine in povežemo trato s tlemi. Na težkih tleh z valjanjem ne smemo pretiravati, saj jih še dodatno zbijemo in poslabšamo zračnost, posledice pa se pokažejo v razraščanju mahu in plevelnih rastlin.

Košnja

S košnjo oblikujemo gosto in zdravo travno rušo, ki ima gladek in vabljiv videz. Pogostost košnje je odvisna od tega, kako hitro trava raste in kakšen naj bo njen videz. Športna igrišča kosijo vsak drugi ali tretji dan, na domačih vrtovih pa pazimo le, da trava ne bo previsoka. Občasno in neredno košena trata ni tako lepa (rumenenje), pa tudi verjetnost pojavljanja plevelnih rastlin in mahu je veliko večja. Najbolj kakovostne trate lahko kosimo zelo nizko, tudi na 0,5 cm (golf igrišča), navadno pa kosimo okrog 5 cm visoko, trave v senci, pa lahko kosimo tudi kakšen centimeter višje, saj je njihova rast slabša. Pri izbiri kosilnice moramo upoštevati velikost trate. Ročne motorne in mehanske so primerne za manjše vrtove, kjer je veliko manevriranja, za večje površine pa so primernejše samohodne in vozeče kosilnice. Vretenaste kosilnice so kakovostnejše od rotacijskih, kar se tudi pozna na ceni. Trava se odreže med dvema nožema, rez je povsem gladka, kosilnica pa pušča zares najfinejšo površino z značilnimi trakovi. Najboljše imajo namesto zadnjih koles nameščen poseben valj, ki obenem tudi ravna površino.

Trate, kot raste na golf igriščih, ni mogoče vzgojiti brez intenzivne uporabe številnih kemikalij (pesticidov, umetnih gnojil)

Mah in plevel

Naj bo trata še tako vzdrževana, lahko pride do pojava mahu. Najpogostejši je tam, kjer je bilo rastišče za trato slabo pripravljeno, v senci in na težjih tleh. Mah trave ne izpodriva, pač pa zasede mesta, od koder je trava izginila zaradi takšnega ali drugačnega vzroka. Uporaba sredstev, ki zatirajo mah, sicer pomaga, a če ne bomo odpravili vzrokov za njegovo pojavljanje, se bo kaj kmalu spet pojavil. Glede plevelov pa je tako, da, če hočemo imeti čisto travo, potem je vsaka rastlina, tudi marjetica, plevel. Z redno košnjo in gnojenjem bo trava močnejša in plevelne rastline se bodo le težko vrinile, kljub vsemu pa bo za čisto travo treba uporabiti sredstva za varstvo rastlin – herbicide. Obstaja kar nekaj sredstev, ki zatirajo širokolistne plevele, nekoliko težje pa bo iz trate odstraniti plevelne trave, ker registriranih herbicidov za to ni. Če se odločimo za uporabo sredstev za varstvo rastlin, se je dobro posvetovati s strokovnjakom in strogo upoštevati priložena navodila. Herbicidi so navsezadnje le strupi, škodljivi tako okolju kot našemu zdravju, še posebej, če z njimi ravnamo neodgovorno. Najprimernejši čas za ukrepanje je v času bujne rasti spomladi (maj, junij) in pozno poleti (konec avgusta, september), škropljenje pa opravimo zjutraj ali v večernih urah v brezvetrju. Trata naj bo suha, da se bo škropivo dobro prijelo plevelnih rastlin in bo učinek kar najboljši. Škropilni mešanici lahko dodamo tudi listno gnojilo, s katerim obenem tudi pognojimo in osvežimo trato. Vroči in sušni meseci za zatiranje plevelov niso primerni, ker bo učinek slab, obenem pa bomo po nepotrebnem zastrupljali okolje.

Bolezni. Z rednim prezračevanjem, odstranjevanjem polsti, gnojenjem in košnjo je verjetnost pojava katere izmed bolezni manjša. Na nekatere dejavnike, kot je dolgotrajen sneg, sicer ne moremo vplivati, s pravilno oskrbo pa bo snežne plesni, ki ji bela zima odgovarja, mnogo manj. Kjer je bolezen redna, velja preventivna uporaba zelene galice, ki preprečuje hujše okužbe, za ustrezne fungicide (Switch 62,5 WG, Amistar extra,…) pa se odločimo, če je stanje izjemno slabo.

S pripravo rastišča za travo in njenim vzdrževanjem bo kar nekaj dela, za tiste najlepše pa bomo morali biti v stalni pripravljenosti. Celo dopust nam lahko pokvarijo novice o suši iz domačih krajev, mi pa nimamo nikogar, ki bi poskrbel za trato. Ostane samo upanje, da jo bo kakšna poletna ploha osvežila in bo zdržala do naše vrnitve.

Robert Mabič