Širjenje bolezni in škodljivcev

Bolezni in škodljivci na vrt pridejo na različne načine: z vetrom, živalmi, vodo, pripotujejo sami, z novimi rastlinami, ki jih prinesemo od drugje in na druge načine. Običajno niti ne opazimo, da so se naselili v našem vrtu, dokler se toliko ne namnožijo, da povzročajo opazno škodo. Bolezni in škodljivce lahko razporedimo v dve skupini: na aktivno in pasivno gibljive. Aktivno gibljive so predvsem živali, ki se lahko same premikajo, pasivno gibljive pa so predvsem bolezni, ki jih povzročajo glive, bakterije in virusi.

Aktivno gibljivi, to pomeni, da sami potujejo, so predvsem škodljivci, pa tudi nekatere bolezni. To so živali, ki lahko letijo ali hodijo na večje razdalje (sesalci, ptice, žuželke) in bakterije, ki se samostojno premikajo, čeprav je njihovo premikanje običajno omejeno na krajše razdalje.

Na največje razdalje se lahko premikajo ptice in večji sesalci. Žuželke običajno potujejo na krajše razdalje in počasneje, čeprav nekatere vrste lahko prepotujejo v zelo kratkem času tudi več sto kilometrov. Uši lahko prepotujejo velike razdalje, čeprav so slabi letalci, znajo pa jadrati na ugodnih zračnih tokovih. Enako velja tudi za hrošče, ki so večinoma slabi letalci. Aktivno se premikajo tudi bakterije in spore nekaterih gliv. Vendar je to gibanje omejeno na zelo majhne razdalje in je pomembno predvsem pri širjenju bolezni po posameznem osebku ali med posameznimi osebki, ki so tesno skupaj.

Sposobnost gibanja na daljše razdalje pogojuje hitrost širjenja škodljivcev. Tisti, ki lahko samostojno prepotujejo daljše razdalje, se mnogo hitreje širijo, kot tisti, ki se gibljejo pasivno. Področje njihove razširjenosti je bistveno večje.

Pasivno gibljive, to pomeni, da se ne premikajo samostojno, so predvsem bolezni in pleveli. Povzročitelj se giblje s pomočjo živali, vetra, vode in drugimi oblikami transporta. Pogosti prenašalci, predvsem virusov, pa tudi bakterij, spor gliv in plesni, so žuželke. Povzročitelja bolezni lahko prenesejo na telesu ali v telesu. Povzročitelj preide na novo rastlino tako, da se s površine žuželke ali njene notranjosti (z izločki) prenesejo na ali v rastlino. Na večje razdalje bolezni prenašajo ptice, ki so tudi zelo učinkovit prenašalec zajedavskih rastlin (npr. bele omele).

Zelo pomemben prenašalec rastlinskih bolezni in škodljivcev je človek. Prenos bolezni povzroča na lokalni in globalni ravni. Lokalno jih prenaša med posameznimi vrtovi, na globalni ravni pa med posameznimi celinami, pokrajinami itd. V zgodovini je bilo že veliko primerov, da so se škodljivci in bolezni prenesli iz okolja, kjer so imeli dovolj naravnih sovražnikov, v okolje, kjer naravnih sovražnikov ni bilo. Posledice so bile običajno katastrofalne. Zato je ključnega pomena, da ne nosimo rastlin iz daljnih dežel v naše okolje, ker lahko prenesemo tudi različne bolezni in škodljivce. Ti pa so lahko nevarni domačim rastlinam.

Pasivno se gibljejo tudi pleveli, in sicer s semeni. Njihov najučinkovitejši prenašalec so ptice, ki semena prenesejo na večje razdalje. Ptice semena sicer pojedo, vendar gredo skozi njihov prebavni trakt povsem nepoškodovana, nekaterim pa se kaljivost po takšni »obdelavi« s prebavnimi sokovi še poveča. Semena plevelov prenaša tudi veter. Z vetrom se zelo učinkovito prenašajo predvsem tisti, ki imajo zelo majhna semena. Veter je tudi prenašalec spor gliv in plesni.

Voda je v nekaterih primerih prenašalec spor gliv. Seveda gre za prenašanje na krajše razdalje. Je pa voda v nekaterih primerih ključnega pomena, da do okužbe rastline sploh pride.

Dodaj v:
PImenik ponudnikov AAKCIJE
KSLONEP katalog