Okoljska kontrola škodljivcev in bolezni

Pod okoljsko kontrolo razumemo način obdelave vrta, ki zagotavlja, da se ne prenamnožijo žuželke, glive in drugi organizmi, ki povzročajo škodo. Glavni cilj je posnemati uravnoteženo stanje, ki vlada v naravi. Osnovni princip je čim bolj raznolik vrt. Na enem mestu ne gojimo skupaj večjega števila osebkov iste vrste, sadimo naravne sorte (in ne z umetnimi križanji dobljene), zagotavljamo ustrezne rastne pogoje, itd. Takšno ustrezno ravnotežje se vzpostavi v starih opuščenih vrtovih, kamor človek ne posega in so videti zaraščeni.

Izvajanje okoljske kontrole v domačem vrtu je običajno prezahtevno in skoraj ni izvedljivo. Izjema so le veliki vrtovi. Od vrta običajno pričakujemo, da se bo prilagajal našim željam in potrebam in ne nasprotno. Kljub temu pa je mogoče izvajati nekatera pravila okoljske vzgoje:

  • na zelenjavnih gredah kolobarimo;
  • na cvetličnih gredah med seboj mešamo različne vrste;
  • izbiramo naravne in trpežnejše sorte;
  • vrta ne skušamo na vsak način spremeniti, temveč mu dovolimo, da sam narekuje smer razvoja.

Zadnje pravilo je najbolj pomembno in običajno najzahtevnejše. Gre za sposobnost lastnika oz. urejevalca vrta, da prisluhne naravi: spozna, katere rastline so tiste, ki v nekem okolju že uspevajo, kakšni so rastni pogoji (temperatura, dež, veter) in katere živali v tem okolju živijo. Običajno traja več let, preden razumemo okolje in šele takrat lahko začnemo vrt prilagajati okolju: vrt oblikujemo sonaravno. Sonaravno oblikovanje in negovanje vrta predstavlja način dela in razmišljanja (ljubiteljskega) vrtnarja, ki omogoča, da se vrt kot celota razvija po naravni poti. Posegi niso koreniti, temveč premišljeni in omejeni. Izbor rastlin je omejen na rastline iz okolice in redke izjeme, ki so prinesene od drugod.

Dodaj v:
PImenik ponudnikov AAKCIJE
KSLONEP katalog