Napad in obramba

Bolezni in škodljivci običajno niso učinkoviti pri napadu zdravih rastlin, ki rastejo v primernem okolju. Temu pritrjuje dejstvo, da v naravnem okolju bolezni in škodljivci rastlin ne uničijo, temveč se med njimi vzpostavi ravnotežje. Osebki posamezne vrste so običajno razpršeni po velikem območju, kjer jim rastni pogoji ustrezajo. Bolezni in škodljivci se pojavljajo, vendar pa so zaradi različnih razlogov naravno kontrolirani in ne povzročajo večje škode. Rastline se proti njim borijo z različnimi obrambnimi mehanizmi, tako da zbolijo le tiste, ki so ali poškodovane ali v stresu. Izjema so le vnesene bolezni in škodljivci, ki nimajo naravnih sovražnikov. Ti lahko povzročijo znatno škodo in v skrajnih primerih tudi povsem uničijo posamezno vrsto.

V vrtu so razmere drugačne, kot v naravnem okolju. Veliko rastlin ne raste v povsem ustreznih pogojih, zato so bolj ranljive in dovzetne za razne nadloge. Pogosto skupaj raste več osebkov iste vrste, kar omogoča lažje širjenje bolezni in škodljivcev. Zelo pomembno je tudi dejstvo, da je v vrtu veliko rastlin umetno vzgojenih s križanji. S križanji lahko dosežemo, da do izraza pride neka želena lastnost, po drugi strani pa pogosto prihaja do povečevanja občutljivosti. V kmetijstvu je takšnih primerov veliko, izvzeto pa tudi ni ljubiteljsko vrtnarstvo.

Škodljivci napadejo rastline tako, da jih obžirajo, predrejo njihovo vrhnjo plast in vdrejo v notranjost rastline, kjer vrtajo ali dolbejo. Bolezni (virusi, bakterije in glive), so manj agresivne in običajno vstopijo v rastlino preko ran ali odprtin. Nekatere, predvsem glive, lahko tudi predrejo vrhnjo plast in vstopijo v rastlino.

Bolezni lahko vstopijo skozi naravne odprtine na rastlinah. Najpogosteje se to zgodi skozi listne reže. Spore gliv (ali bakterij) zanese v listne reže, skozi katere rastline izmenjujejo pline. Ko spora pride v notranjost lista, se začne razvijati in rastlino prizadene bolezen.

Najpogosteje se rastline okužijo preko ran. Pri tem ločimo nenamerne in namerne rane. Nenamerne rane nastanejo pri odpadanju listja, ko na mestu, kjer je bil list pritrjen na steblo ali vejo nastane rana, ki se sicer hitro zapre, v času, ko je odprta, pa se rastlina lahko okuži. Pogostejši vir okužb so namerne rane, ki lahko nastanejo zaradi različnih vzrokov: obrezovanje, drgnjenje rastlinskih delov med seboj (npr. veje dreves), drgnjenje rastlin, poškodbe, ki jih povzročijo živali idr. Najbolj problematične so rane, ki nastanejo zaradi drgnjenja rastlin ali delov rastlin med seboj. Takšna rana se ne more zaceliti, zato je potencialno mesto za okužbe.

Ko se rastlina okuži, se bolezen lahko razvije lokalno (na mestu okužbe) ali pa potuje po celi rastlini. Predvsem glive, ki napadajo lesnate rastline, lahko svoje hife širijo po celi rastlini in tudi z ene na drugo, če imajo med seboj zraščene korenine. Glive lahko, ko se dovolj razvijejo, predrejo rastlino in na njenih delih ustvarijo trosnjake, ki omogočajo širjenje gliv s sporami.

Rastline niso povsem brez obrambnih sposobnosti pred škodljivci. Najpogosteje se branijo z različnimi izrastki, kot so trni, dobra obramba pa so tudi različne kemične snovi, ki zavirajo ali preprečujejo širitev bolezni in škodljivcev. Nekateri povzročitelji so se skozi evolucijski razvoj prilagodili tudi na različne strupe, tako da ta oblika zaščite ni povsem zanesljiva. Nekatere rastline izločajo smolo, ki škodljivce uniči. Takšen primer je smreka, ki ob napadu lubadarjev izloča smolo. Ko hrošček vrta v drevo, ga zalije smola in se zaduši. Izločanje smole je za smreko zahtevno, zato ob zelo intenzivnih napadih smreka oslabi in se ne more več braniti pred napadom.

Dodaj v:
PImenik ponudnikov AAKCIJE
KSLONEP katalog