Preizkus zrakotesnosti
Preizkušanje zrakotesnosti objekta je nepogrešljivo opravilo po zaključku gradnje, vendar pred začetkom izvedbe tlakov in stenskih oblog. Tako lahko morebitne špranje saniramo brez večjih posegov in stroškov. Šele, ko imamo podan pozitivno opravljen test, lahko zahtevamo pridobitev certifikata, da je hiša resnično pasivna. Poleg tega pa lahko tako na koncu del preverimo ali so bila dela res izvedena v skladu z zahtevami oziroma načrti.
Sam test je relativno zamuden in zahteva kar nekaj priprav. V objektu je treba zapreti vse zunanje odprtine, kot so okna, vrata, prezračevalne cevi, kanalizacijo, kanalizacijske oduhe. V sami stavbi pa je treba odpreti vsa notranja vrata, da dosežemo enak zračni tlak v vsej stavbi. Za zamašitev večjih cevi uporabljamo napihljive žoge, manjše cevi in odprtine pa prelepimo. Napravo (ventilator povezan z računalnikom) namestimo na vhodna vrata ali okno in z njo vpihujemo zrak v hišo ali izpihujemo iz nje. Ko dosežemo razliko 50 Pa v tlaku med stavbo in okolico, izmerimo količino zraka, ki ga moramo konstantno vpihovati, da razlika tlakov med zunanjostjo in notranjostjo objekta ostaja nespremenjena. Tako izračunamo razmerje med celotnim volumnom stavbe in količino zraka, ki ga moramo vpihati. Največja dovoljena izmenjava zraka skozi netesna mesta pri pasivni hiši je 0,6 na uro, kar pomeni, da se nam v eni uri ne sme nekontrolirano zamenjati več kot polovico volumna zraka v objektu.
Na negativen rezultat testa najpogosteje vplivajo:
- slabo zatesnjeni stiki lesenih delov konstrukcije pri montažni hiši;
- prevelike špranje med opeko pri zidani hiši;
- slabo zatesnjeni preboji za instalacije;
- nenatančno vgrajena ali slabo zatesnjena okna;
- slabo tesnjenje parne ovire v strešni konstrukciji …
Z izvedbo testa tako preverimo tesnjenje in odkrijemo pomanjkljivosti, da jih lahko pravočasno odpravimo brez večjih negativnih posledic.